Kakor je v uvodnem nagovoru izpostavila mag. Tea Bemkoč, direktorica Knjižnice Brežice, smo vstopili v listopad, mesec, ko praznujemo slovenske splošne knjižnice. Pomemben del vsakdanjikov katerih pa je tudi domoznanska dejavnost. Predstavljeni roman bo našo zbirko obogatil z več vidikov. Avtorica je domačinka, prav tako je domačinka tudi glavna junakinja romana, velik del dogajanja je postavljen v Brežice z okolico, domača pa je tudi založba, pri kateri je knjiga izšla. To je Založba Primus.
Med obiskovalce dogodka smo širili pisano, govorjeno in peto besedo. S slednjo so nas razvajali člani Mešanega pevskega zbora, ki deluje v okviru Kulturnega društva Franc Bogovič Dobova, ter zakonca Elizabeta in Dragutin Križanić.
Ivana Vatovec je zbranim uvodoma predstavila svoje ustvarjanje nasploh, posebej pa še odločitev za pripravo romana o svoji prijateljici. Skupaj sta nam nato odstrli svoje prve spomine o(b) prihodu v Brežice, pa sodelovanje v ljubiteljski oziroma amaterski kulturi, čas igre, pisanja in skladanja pesmi.
Elizabeta Križanić je spregovorila o času, ki se je pretočil v preteklost. In tudi o sedanjosti. O bogastvu malih, drobnih dogodkov, ki ostanejo za vse življenje. Kakor v besedilo romana že kmalu po začetku vstopi pesem, glasba, tako je slednja bila tudi rdeča nit našega pogovora.
Avtorica v sklepni misli romana zapiše tako: »Prav je, da je do tega zapisa prišlo, kajti čas s svojo radirko kaj hitro počisti bele poti nekega življenja, ki jih zabeleži le človeški spomin; ta pa se nam tudi velikokrat izneveri. In prav je, da se tistega, ki seda v zadnjo vrsto, potegne naprej in se mu da priznanje, tudi na tak način, z zapisano zgodbo.«
Z veseljem smo gostili dogodek, gostjama pa tudi v bodoče želimo obilo ustvarjalnosti. Melodije vijolic naj najdejo pot med številne bralce, knjižna novost bo v kratkem na voljo za izposojo tudi v naši knjižnici.
Mateja Kus, bibliotekarka
