Petkovo jutro, 23. oktobra 2026, je bilo posebno tudi za gospe Anamarijo Butara in Frančiško Macur, ki sta se odzvali našemu vabilu, izbrali nekaj knjig za branje otrokom in se s Sopotnikom pripeljali v prostore knjižnice. Srečanje je bilo namenjeno druženju generacij ob knjigi in besedi. Gostji sta obudili spomine na svoja šolska leta, na čas po vojni, ko je bilo povsod čutiti pomanjkanje in veselje, da so končno doma. Zaupali sta nam, da sta pot v šolo premagovali peš in to v vsakem vremenu, čevlje so imeli le redki in malica je bila v šoli le tisto, kar so si prinesli od doma. Otroci so si včasih med seboj tudi zamenjali kakšen kos kruha za žemljico in vmes so se tkala prijateljstva. Šolskih potrebščin so imeli zelo malo, mame so zašile preproste torbe, knjig skoraj ni bilo, zvezkov tudi ne. Imeli so le pisalo, list je nadomestil papirnat škrnicelj in pozneje tablica. Učenci so bili presenečeni, da tablica nekoč ni delovala na dotik, ampak so nanjo pisali s kredo. Nekatere otroke so že pred vstopom v šolo osnov črk in številk naučili starši, gostja je z nami delila spomin, kako je slednje ob mamini pomoči spoznavala in pisala na robove časopisnega papirja. Shranjevali so vsak prazen košček in ga uporabili za vajo. Nemalo smo bili presenečeni, ko sta omenili, da je bila palica za kaznovanje še vedno prisotna v razredu. Na vprašanje, kaj sta počeli po vrnitvi iz šole, sta povedali, da so otroci pomagali staršem, na vrtu, njivi, pri gospodinjskih opravilih in sploh povsod. Gostji sta poudarili, da sta zelo veseli, da se je življenje spremenilo toliko na bolje, da je današnjim otrokom lepo in lažje v življenju.

Učenci so druženje popestrili s petjem, gospe pa z zastavljanjem ugank. Prijetno druženje smo zaključili nasmejani in pod vtisom prepleta spominov in ustvarjanja novih, katere bodo morda čez desetletja slišali novi rodovi.

V Knjižnici Brežice smo veseli takšnih povezovanj, ki nas bogatijo in ustvarjajo spomine.

Andreja Dvornik, bibliotekarka