Te besede najdemo v romanu Kako pokopati mamo, ki je še živa, katerega predstavitvi smo v četrtkovem popoldnevu, 12. marca 2026, prisluhnili v Dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice. Roman odpira prostor za razmislek o materinstvu, medgeneracijskih odnosih, družinski dinamiki in tihih mitih brezpogojne materinske ljubezni. Njegovo vsebino sta nam v pogovoru odstrli mati in hči – Nadja in Lejla Ebner.
Izbrali sta zanimiv način predstavitve. Vprašanj, ki sta jih namenjali druga drugi, nista poznali vnaprej, temveč sta jih navezovali na prebrane odlomke iz knjige. Spregovorili sta tudi o samem naslovu knjige, ob katerem mnogi (za)čutijo bolečino, drugim pa se zdi odlična iztočnica za pogovor o tovrstnih temah. Nadja je zbranim zaupala, da naslov ni zamišljen provokativno, temveč je to stavek, ki ga je sama izgovorila oziroma zapisala med postopkom psihoterapije. Z njim je simbolično pokopala svoje iluzije in hrepenenja.
Zbrani smo se strinjali, da pri fizičnih bolečinah večinoma nimamo zadržkov za obisk zdravnika. Ko pa gre za psihično bolečino, so ti, žal, še vedno precej prisotni. »Terapevtski kavč« pa nam lahko v resnici ponudi veliko.
Knjiga je v projektu Avtorji izšla pri domači Založbi Primus in je bila na dogodku na voljo za nakup. Prebirate jo lahko tudi v aktualni sezoni domoznanske bralne značke, ki poteka v naši knjižnici. Že čez nekaj dni, v torek, 17. marca, pa bo priložnost za poglobljeno debato o vsebini knjige in vaših izkušnjah po oziroma ob prebranem na srečanju bralnega kluba Bralna nit.
Gostji sta s seboj prinesli obilo dobre volje in tudi praprot – simbol moči, zaščite in osebne rasti. Prav tega jima na vseh prihodnjih poteh želimo še mnogo.
Mateja Kus, bibliotekarka
