Šola nekoč in danes
V prikupni vaški šoli Pišece so nas prvošolci in drugošolci z učiteljico z veseljem sprejeli medse. Razdelili smo se v dve skupini. V spoznavni pozdrav smo si dali »petko« in se na kratko predstavili. Ugotovili smo, da štejemo res zelo različno število let, da pa so bile tudi naše gostje podobne starosti, ko so nabirale prvo šolsko znanje. Njihova pot v šolo je bila precej drugačna od nam znane, saj so vse v šolo hodile peš. Drugačna je bila tudi šolska oprema; šolskih zvezkov, torb in radirk sploh ni bilo. Bila pa je tablica, brez povezave do spleta, le s kredo za pisanje in gobico za brisanje. Otroci kar niso mogli verjeti pripovedi, da ni bilo knjig, le čitanka. Tiste redke knjige, ki pa so jih dobili, so si med seboj izposojali in jih skrbno čuvali še za naslednjega bralca.
Zgodbe, pesmi in uganke
Skupno vsem generacijam je, da radi posežemo po knjigi in obiščemo knjižnico. Učencem težave predstavlja to, da še ne poznajo vseh črk, starejšim pa neredko ponagaja vid. Pa vendar vsi radi prisluhnemo drug drugemu. Učenci prvega razreda so poslušali zgodbe in pesmi o medvedu, ki nikakor ni želel priznati, da je kdaj kakšno zagodel. No, razen takrat, ko si je privoščil jagode. Napeto so poslušali, ko jim je gospa Jožefa brala uganke in seštevali točke ob pravilnih odgovorih. Drugošolci so prisluhnili pravljicam o zajčku Cvetku, ki mu je ponagajal veter, in veverici Vesni, ki je šla na pot po hrano, vmes pa pomagala še številnim gozdnim živalim. Ob koncu srečanja smo sklenili, da se še srečamo, saj smo drug drugemu polepšali sicer turoben novembrski dan.
Andreja Dvornik, Knjižnica Brežice
Vesna Mlakar, Večgeneracijski center Brežice
