Tudi letos smo izbrali štirideset knjižnih naslovov, za katere verjamemo, da vsak na svoj način izstopajo in nagovarjajo – bodisi s svojo zgodbo, slogom ali vprašanji, ki jih odpirajo. Med njimi je tudi roman Učne ure Eve K., katerega avtorica je pisateljica, esejistka, literarna kritičarka in prevajalka Tina Vrščaj, osrednja gostja literarnega večera, ki se je v četrtkovem popoldnevu, 9. aprila 2026, odvil v Dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice.
A knjige zares ne zaživijo šele takrat, ko jih beremo sami, temveč tudi takrat, ko o njih spregovorimo. Pogovor branje poglablja, mu dodaja nove pomene in nas med seboj povezuje. Prav zato so srečanja z avtorji in pogovori o literaturi tako dragoceni.
Z gostjo se je o njenem delu, pisanju, Evi Krhlikar s Klanca in še marsičem pogovarjala bibliotekarka Alenka Žugič Jakovina, sodelavka Valvasorjeve knjižnice Krško in vodja enote v Kostanjevici na Krki. Je aktivna soustvarjalka kulturnega življenja v lokalnem okolju in širše. Pa tudi ljubiteljica knjig in vsega lepega. Kot bralka je razgledana in kritična. Brez nje ne bi bilo projekta Posavci beremo skupaj, kakršen je v svoji zunanji oblikovni podobi. Tokrat je prevzela tudi vlogo moderatorke pogovora.
Tinin roman Na klancu je prejel nagrado modra ptica, bil uvrščen v kresnikovo peterico, prejel priznanje Evropske unije za književnost in skupaj s Cankarjevim delom postal obvezno maturitetno branje za leto 2026. Kot avtorici pa ji največ pomeni, da je z njegovo vsebino dosegla mlado generacijo. Želi si, da bi bralci iz njega odnesli razmislek o medčloveških odnosih v svetu, prežetem s tehnologijo, o materinstvu, ekologiji ter vrednotah in našem odnosu do okolja.
Sogovornici sta prepletali Cankarjev klanec in njegove literarne like s Tininimi. V ospredju je bila Eva Krhlikar. Kaj se z njo zgodi v vmesnih letih, izvemo v nadaljevanju oziroma drugem romanu Učne ure Eve K., kjer se vrstijo zasuki, kakršne pozna tudi resnično – analogno življenje. Avtorica v njem slika raznolike situacije iz šolskega prostora: iz učilnic, s hodnikov in iz zbornice, ob tem pa raziskuje vzvode (ne)moči v odnosih med učitelji, učenci in širšim okoljem.
Romana sta vsebinsko povezana, vendar ju lahko beremo tudi samostojno. Želja bralcev po tretjem delu se morda nekoč tudi uresniči.
Gostja je v pogovoru izpostavila misel, da je knjiga učiteljica – učiteljica življenja. V njem pa je »urino tiktakanje« neizprosno. Na podeželju, v krajih, oddaljenih od osrednje Slovenije, se ji tempo vsakdana še vedno zdi bolj človeški. Udeleženci dogodka smo sklenili, da se bomo na to večkrat opomnili. Vmes pa se bomo družili tudi s knjigami, ki sooblikujejo letošnji priporočilni seznam bralnega programa, katerega medijski sponzor je tudi tokrat Zavod Neviodunum.
Mateja Kus, bibliotekarka
