Avtorica o knjigi pravi tako:
Knjiga je posledica večletnega pisanja, ki se je preprosto dogajalo … včasih so se misli kar zlivale na papir, včasih ne bi zmogla napisati ničesar, niti enega smiselnega stavka. In takrat pač nisem, ker če bi pisala, bi bilo to na silo, iz uma, kar pa nima smisla. Pisala sem, ko sem morala; morala zaradi svojih občutkov, stiske, včasih zaradi radosti. Ko sem to čutila. Ko sem potrebovala terapijo. Pisanje je zame v resnici terapija. Ideja o knjigi pa se je rodila šele pred kratkim; nekega dne sem se sprehodila po svojih zapisih in spreletela me je misel, da bi bilo morda praktično vse skupaj povezati in strniti v neko zaključeno celoto. Še posebej če bi kdo v družini kdaj hotel prebrati, kaj vse se je nekoč dogajalo v moji notranjosti. Vse besede pri meni so in še nastajajo spontano in so popolnoma iskrene. Včasih mi da navdih tudi kak intervju, včasih dobra knjiga, včasih zanimiv članek, pogosto pogovori ljudi … in potem me nehote določene vsebine spodbudijo, da jih projiciram v lastno življenje, in tako nastajajo zapisi. Res pa je tudi, da me je kar nekaj bralcev mojih blogov že večkrat spraševalo, kdaj bom napisala knjigo. Globoko v sebi sem verjela, da to ni slaba ideja, sploh ker je že skoraj napisana … nekje iz podzavesti pa me je nesramno preganjal glas, da ne znam, da je to kljub vsemu previsok cilj, da nisem dovolj usposobljena za pisanje knjige. A tako kot že večkrat prej sem zbrala vse moči in se spoprijela z blokadami iz podzavesti in zdaj … je knjiga tukaj.
Namenjena je vsem, ki se jim sem in tja zgodi, da izgubijo vero v srečno življenje. Vsem, ki mislijo, da gre vsem na tem svetu bolje kot njim in da je življenje krivično. Iskreno jim želim povedati, da vsaj slednje ne drži. No, stvar interpretacije … lahko rečemo, da je krivično, a bolje je, da začnemo čim prej razumeti, da nas morda le želi česa naučiti. Da nas podi iz cone udobja in namiguje, da nas nekje tam prav zaradi težkih preizkušenj čakajo lepi razgledi. S svojo zgodbo morda pomirim kakšno mamo, ki ima otroka, ki je drugačen. Morda jo spomnim, naj ne verjame dvomljivcem in črnogledom, ki tako zelo radi na hitro popredalčkajo takšne otroke. Morda jih bo branje mojih zapisov spomnilo, naj ne klonijo pod pritiski družbe, ki z odprtimi rokami sprejema vse, kar ustreza trendom. Morda pa jih bom kot slab zgled mame, ki ne zna poskrbeti zase, spomnila tudi na to, naj se pustijo pocrkljati bolj, kot sem se znala jaz.
