Kot je uvodoma izpostavila Darja Mandžuka, predsednica Društva diabetikov Posavje – Brežice, s katerim smo v Knjižnici Brežice sooblikovali dogodek, gostjo označujejo strpnost, potrpežljivost in veliko srce. To se je še kako čutilo skozi celoten večer, katerega vsebino so spletale zgodbe, odlomki in pesmi iz knjige Zdaj sem tvoja Moja. Izpoved je prvič izšla leta 2019, dve leti kasneje je bila dopolnjena. Gostja je izpostavila, da je (bilo) pisanje njeno zavetje, njena terapija. Ob izidu prvenca v prozi ni želela vedeti za razplet zgodbe. Pa se je ta odvil januarja lani, ko se je njen mož poslovil. Nastala je obogatena različica knjige, kateri so dodane fotografije, vtisi in mnenja bralcev, nove pesmi. Avtorica upa, da so in bodo njune izkušnje komu v pomoč, predvsem svojcem obolelih pa opomnik k strpnosti, ob čemer se potrpežljivost piše z veliko začetnico.

Kot svojci bolnika z Alzheimerjevo demenco ne smemo pozabiti, da je za nastalo stanje kriva bolezen, ne on sam, po lastni volji. Prepovedane besede vsakdana z njim so »Kako, da ne veš? Saj sem ti že povedal/-a.«, zaželene pa »Se bova že spomnila. Vse bo vredu.« Potrebo in zaželenost ozaveščanja o tej vse bolj pogosti bolezni so potrdili tudi številni obiskovalci predavanja in se strinjali, da dvojina ni samoumevna. Slednjo se je gostja trudila ohranjati tudi takrat, ko je zanjo vedela le še ona. Z nekaj besedami pa je to čudovito strnila v pesmi Moja, ki se glasi:

Na tvojih ustnicah
moje ime.
Čaka, da pride v spomin.
Čaka, da najdeš mu glas.
Čaka, da daš mu obliko.
In potem rečeš: »Moja!«
To je zdaj moje ime.
Najlepše na svetu.

Videoposnetek predavanja je na voljo za ogled na YouTube kanalu Knjižnice Brežice. 

Mateja Kus, bibliotekarka