Ferek, kakor mu je pravila mama, oziroma Feri, kakor ga je klical oče, je bil zelo radoveden deček. Veliko in vztrajno je spraševal. V romanu Kurji pastir ga spremljamo do njegovih prvih mesecev življenja, roman Petelinje jajce pa zajema obdobje do petega oziroma šestega leta starosti. Z zapisi v njem je avtor želel obuditi čas otrokove magične domišljije, zavestnega spomina.
V prijetnem pogovoru s Carmen L. Oven, polnem sinhronicitet, nam je gospod Feri zaupal, da je materialno živel v revščini, ob čemer pa je bilo njegovo duhovno življenje zelo bogato. Pripovedovanje zgodb je bila dota, ki jo je dobil in s čimer je vzdrževal magično razmišljanje. Prav zaradi zgodb je postal pisatelj in verjame v pesniško resnico v in na tem svetu. Pravi, da ni nameraval oziroma načrtoval pisati o sebi, ga je pa pri vsem tem vodilo obujanje mnogih zgodb. Uporabil in zapisal je tiste, ki so se mu zdele literarno zanimive, arhetipske. Tiste, v katerih se prepoznajo tudi mnogi bralci. In to prvinskost potrjujejo naklade oziroma ponatisi omenjenih del, tudi število njihovih bralcev in izposojevalcev v domači brežiški knjižnici.
Beseda je nanesla še na življenje na vasi. Avtor zdaj sicer že več let živi v mestu, v obeh romanih pa je vas še kako vidna in živa. Z njo pa tudi solidarnost, pomoč in enotnost, na kar dandanes pogosto pozabimo. V romanu Petelinje jajce je slednje lepo izraženo z naslednjimi besedami: »Glavno je, da se človek znotraj ne umaže.« Očetove besede sinu. Popotnica za vse življenje.
Prisluhnili in nasmejali smo se še navezi s kokošmi oziroma petelinom in mačkom. S prvimi je povezan naslov prvenca trilogije; petelin – domači ljubljenček in prijatelj, za katerega se je mladi Feri venomer boril, ima osrednjo vlogo v drugem delu trilogije, mačku pa se slednja obeta v tretjem, zadnjem delu.
Večer smo začeli in zaključili s Ferijevo poezijo; tudi v njegovi materinščini – prekmurščini. Z zvoki citer in kitare pa sta nas pobožala Ana Jagrič in Jaša Pavlin, učenca Glasbene šole Brežice, pod mentorstvom profesorjev Anite Veršec in Tomislava Vrandečića.
Avtorju še naprej želimo obilo poguma za srečo. Prav tako tudi vsem vam.
Mateja Kus, bibliotekarka
