Da bi iz tako imenovanega brežiškega trikotnika ustvaril popolnoma nemško ozemlje in branik nemškega rajha, se je okupator odločil izgnance oropati za domovino, jih zapisati ponemčenju in izrabiti kot ceneno delovno silo. Obletnico izgona smo v Knjižnici Brežice v sodelovanju z Gimnazijo Brežice obeležili s spominsko prireditvijo Domovina, jokali smo za teboj. Posnetek prireditve je bil na Facebook strani in YouTube kanalu knjižnice premierno predvajan v četrtek, 21. oktobra 2021.
V osrednji del dogodka sta nas z uvodnima pozdravoma vpeljala direktorica Knjižnice Brežice mag. Tea Bemkoč in župan Občine Brežice Ivan Molan ter gledalcem voščila ob prihajajočem občinskem prazniku. Direktorica je spomnila, da sta konec 2. svetovne vojne in vrnitev izgnancev sovpadala z začetki današnje splošne knjižnice. Te je prva upraviteljica Ljudske knjižnice v Brežicah, Elizabeta Savica Zorko, skrbno popisala v knjižnični kroniki, ki jo hranimo v domoznanski zbirki. Ta zajema načrtno zbiranje, obdelovanje, varovanje in pos(r)edovanje gradiva o preteklem in sedanjem utripu občine Brežice, s čimer Knjižnica Brežice pomembno prispeva k utrjevanju pripadnosti lokalni skupnosti in zavedanju o njenem prispevku k slovenskem narodnem vzponu. Govornica je tudi opozorila, da je s slednjim povezan 28. oktober. Danes na ta dan obeležujemo občinski praznik, leta 1941 pa je bila ustanovljena Brežiška četa, ki je s pogumnimi akcijami v škodo okupatorja skušala – žal neuspešno – preprečiti izgon naših ljudi v tujino.
Župan je v nagovoru poudaril, da je kot potomec izgnanske družine odraščal z zgodbami o izgonu. Obžaloval je dejstvo, da bivša država izgnancem ni priznala statusa žrtve vojne, zaradi česar so bili izgnanci ob vrnitvi prepuščeni sami sebi, hkrati pa izrazil veselje, da je bila ta krivica popravljena v samostojni Sloveniji. Ocenil je, da so prav izgnanci s svojo vztrajno delavnostjo po vojni položili temelje blaginje, v kateri živimo danes. Občina Brežice se je spominu na izgon oddolžila s postavitivijo lepega števila obeležij, poleg tega finančno podpira delovanje krajevnih društev izgnancev. Nazadnje je župan poudaril zadovoljstvo, ker društva izgnancev ohranjajo spomin na izgon, ki naj obenem služi kot opomin pred ponovitvijo podobne tragedije.
Naklepe okupatorja, potek izgona in povratek izgnancev nam je nato na strnjen način predstavila dobra poznavalka te tematike, profesorica zgodovine iz Gimnazije Brežice, Nataša Šekoranja Špiler. V sklepu predstavitve je izpostavila poglavitne razloge, zaradi katerih ne smemo pozabiti teh dogodkov. Ti so v najtesnejši zvezi s spoštovanjem človekovih pravic, sprejemanjem drugačnosti, krepitvijo kulture miru in sodelovanja ter negovanjem lokalne, narodne in domovinske zavesti, ki jo v slovenskem primeru še posebej povezujemo s spoštovanjem maternega jezika. Predavateljica je svoje predavanje zaključila z mislijo: »Kadar čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo.«
Hotenje po pričevanju in soočenju s travmo izgnanstva se je pri mnogih izgnancih izrazilo v literarnem ustvarjanju. Tako sta dijakinji Gimnazije Brežice Zoja Bogovič in Tjaša Mavsar, ki ju je za nastop pripravila profesorica slovenščine Marjana Milekić, v nadaljevanju dogodka predstavili pesniško ustvarjanje izgnancev Anke Salmič in Jožeta Križančiča.
Srečanju s trpko poezijo na temo izgnanstva je sledila osebna refleksija izkušnje izgnanstva s strani predsednice brežiškega krajevnega odbora Društva izgnancev Slovenije Emilije Držanič. Pod do srca gledalcev iščejo njene besede o ponižanju človeške osebe v številko, o nepovratno izgubljenih letih otroštva, a tudi o usmiljenju, ki je bilo močnejše od nacistične propagande, in o mladem človeku, ki v sledenju svojim sanjam vztrajno premaguje ovire in težave povojnega časa.
Izkušnja izgnanstva je bila kolektivna, vendar tudi družinska in osebna. V marsičem svojstveno zgodbo izgnanstva družine Kržan nam je odstrla bibliotekarka Andreja Andrejka Kos. Odlično dokumentirana zgodba (v raziskavo je bilo pritegnjeno gradivo tako iz slovenskih kot nemških arhivov) o uspešnem begu iz izgnanskega taborišča je potrdila resničnost reka, da je sreča na strani pogumnih, predavateljica pa je tudi prikazala, kako je zmogla otroška razigranost pregnati sivino taboriščnega vsakdana.
Čutenje izgnancev in njihovo usodo je moč prepoznati v vsebini znamenite pesmi Lipa zelenela je, ki smo ji prisluhnili v sklepu prireditve. Prav za to priložnost jo je osvojil in izvedel mešani mladinski pevski zbor Gimnazije Brežice pod zborovodstvom Simone Rožman Strnad in profesorja glasbe Dejana Jerončiča.
Prijazno vabljeni k ogledu posnetka prireditve, kakor tudi razstave Izgon Slovencev 1941/1945, ki jo na strokovnem oddelku knjižnice do vključno 30. oktobra 2021 gostimo v sodelovanju z Društvom izgnancev Slovenije.
Dr. Dejan Pacek, bibliotekar
