Vsebine knjižne in knjižnične vzgoje, ki jih v Knjižnici Brežice pripravljamo za srednješolce, soustvarjajo tudi motivacijska predavanja. Eno izmed njih smo za maturante oziroma dijake Gimnazije Brežice ter Strokovno izobraževalnega centra Brežice izvedli v ponedeljek, 16. februarja 2026. Naš gost v knjižnični dvorani je bil Darko Ðurić.

Zaradi redke genske napake se je rodil brez nog in leve roke. Ker je bila njegova družina v težki življenjski situaciji, je pri dveh letih prišel v rejništvo k družini Debeljak v Podbrezjah. Odraščanje na majhni kmetiji z bratoma in sestrama ga je spodbujalo k čim večji samostojnosti. Že kot otrok je bil igriv in radoveden, vedno pripravljen premikati meje mogočega. Njegova največja motivacija so bile prav besede, da nečesa ne (z)more.

Trma in želja po dokazovanju sta ga najprej pripeljali do odbojke sede, nato pa do plavanja, kjer je dosegel največje uspehe. Naslovi svetovnega in evropskega prvaka, svetovni rekord ter številni drugi odmevni rezultati so mu prinesli dvakratni naziv parašportnika leta Slovenije, predvsem pa prepoznavnost, s katero še danes ozavešča javnost, da si ljudje z invalidnostjo zaslužijo enakovredno obravnavo.

Po zaključku športne kariere maja 2020 je stopil na podjetniško pot. Danes svojo poslovno pot nadaljuje z motivacijskimi nastopi ter športnim managementom v paraodbojki.

V knjigi Plosk ene roke deli svojo življenjsko zgodbo. To ni knjiga o omejitvah, temveč o volji, pogumu in iskanju smisla. Na voljo je tudi za izposojo v naši knjižnici.

V eni uri druženja smo prisotni prejeli nešteto popotnic za razmislek o vsakdanu – o pomenu vztrajnosti, pa tudi humorja, ki ga Darko tako rad in spretno uporablja. Pri njem prevladuje močna želja po življenju in doživetjih, za katera je pogosto treba stopiti iz cone udobja.

Povedal je, da se je do sedaj sedemindvajsetkrat učil hoditi. Mi pa mu želimo uspešno korakanje po poteh, ki ga še čakajo in se jih z veliko vnemo loteva – ne le zase, temveč tudi za druge. V knjigi skromno zapiše, da je njegovo največje veselje v življenju, ko lahko nekaj dobrega naredi za sočloveka. Da si želi, da bi si ga ljudje zapomnili po tem, da je človek.

In res je – človek z veliko začetnico.

Mateja Kus, bibliotekarka