Toporišičeve izjave in izjave o njem
Toporišičeve izjave:
»Vsak knjižni jezik je poseben, težko se ga je naučiti že zaradi samega naglasa. Ljudje se lažje naučijo po rabi starejšega jezika. Je pa slovenščina lep jezik, najlepši. To je rekel že jezikoslovec Stanislav Škrabec.«
»Mislim, da bi se morali Slovenci v celoti bolj zavedati, da je knjižni jezik dragocenost, da nam omogoča neovirano in glede na druge jezike nemanjvredno izražanje svojih misli in čustev, zato se moramo potruditi, investirati v jezikovno kulturo in biti zavedni člani slovenske knjižne jezikovne skupnosti.«
»Slovenci imamo do jezika deloma nemaren odnos. To lahko vidimo tudi v državnem zboru, kjer vsakdo govori drugače. Ljudje nočejo svoje govorice zlikati, da bi govorili knjižni jezik, temveč kar naprej delajo napake,« je z žalostnim podtonom povedal akademik, »za slovenski jezik bi moral skrbeti vsak, ki ima v družbi pomemben položaj. Vsaj ti Slovenci bi se morali naučiti prave značilnost svojega jezika. Vzor so mi bili Zagrebčani (dobro desetletje je služboval na Hrvaškem), ki so zelo gledali na to, da je bil na javnem glasilu človek, ki je imel pravi naglas. Tega jaz nisem nikoli dosegel. Na jezikoslovcih pa je, da razložijo in med ljudmi uveljavijo, kaj je res in kaj je vrednota jezika.«
Če bodo Slovenci uporabljali svoj jezik v vseh vlogah, ki jih uporabljajo, se za prihodnost jezika in naroda verjetno ni bati. A Toporišič opozarja: »Kakor hitro Slovenec začne govoriti angleško ali francosko, kot se, recimo, dogaja v znanosti, izgubi silo, ki je privlačila večino ljudi, da so se v 19. stoletju sredi tako rekoč nemške države uprli in povzdignili svoje slovenstvo.«
Stric Pepi, kot so ga izključno naslavljali sorodniki na Mostecu – nekaterim med njimi je tudi denarno pomagal pri študiju –, je svoje lokalno narečje ohranil. Bil mu je zvest, spoštoval ga je. In ravno ti vrednoti je v svojih poznih letih polagal na dušo vseh Slovencev: »Slovenščino je potrebno spoštovati tako, kot svoj jezik spoštujejo pripadniki velikih narodov.«
»Vsak se mora torej na svojem področju truditi, da bomo razvili strokovno besedje, ki ga določena problematika potrebuje in uporablja, da lahko kulturno in civilizacijsko napredujemo.«
»Torej varovati je treba to, kar si je slovenski jezik pridobil, in najti modus vivendi, najboljše, kar je možno.«
»Za velik del jezikovne kulture skrbijo lektorji, še bolje pa je, da vsakdo, ki besedila ustvarja, sam bogati tudi svoje jezikovno znanje. In sicer v obeh oblikah, tako v govorni kot v pisni.«
»Če se skala zvali na pot, po kateri moramo iti, jo je pač treba odvaliti, kakor tudi bi osebna korist velevala drugače.«
»Tudi ko bi vse mogel začeti znova, bi se vse odvijalo, kakor se je že.«
»Nekaterim med nami je dosti, da jim Slovenija daje kruh, službo in dom, za slovenski jezik pa jim ni dosti ali dovolj mar. To so suhe veje na našem narodnem drevesu. Prepričan sem, da se bodo – kakor v preteklosti – zmeraj našli tudi ljudje, ki jih prav nič ne mika, da bi smuknili v ponošeni tuji jezikovni suknjič. Saj se sedanjemu času primerno lahko izražamo le v maternem jeziku, ne pa da koracamo na angleških ali ne vem še katerih jezikovnih berglah. Seveda je našemu jeziku treba organizirati primerno obrambo, saj – kot je rekel Prešeren - »lakota slave, blaga« še zmeraj vleče pisarje drugam.«
»Pravzaprav se vsi rodimo v določeno narečje, podeželsko ali pogovorni jezik mesta, in je tisto naša prva, tako imenovana materna govorica. Knjižnega jezika se je treba naučiti, za jezikoslovca je pa to področje jezika zelo obširno in vabljivo, ker je to nekaj najbolj zapletenega, poleg možganov in našega telesa, torej produkt človeške civilizacije, različni jeziki.«
»Mislim, da je treba slovenski jezik raziskovati enostavno zato, ker je to naša materinščina, in tudi gledati, da se ohrani za vse čase.«
»Smo umrljivi. Minljivi. Toda dela ostajajo.«
Sinova o očetu:
»Ko se z očetom pogovarjamo tudi o težavah, da je bil pozno rehabilitiran, da je bil dolgo časa docent itn., se mi zdi, da so bile te težave tudi del njegove velike sreče. Se pravi, ker je moral biti lektor v Zagrebu, je imel tam izjemen privilegij, da je v bistvu res padel v univerzitetno izjemno močnejše središče, kot je bila Ljubljana. Tam so ga znali podpreti pravi ljudje in v tem smislu mislim, da te čeri, ki jih je imel na poti, so verjetno samo še vzpostavile večjo kvaliteto.«
(dr. Tomaž Toporišič)
»Mislim, da sva oba z bratom zelo naravno jemala njega kot očeta in hkrati njega kot znanstvenika. /…/ Enostavno, ko si povedal, kako se pišeš, so rekli, Toporišič, in ta Toporišič je že pomenil nek diktat slovnice, nek diktat nove lingvistike, nek diktat nekega znanstvenika, o katerem imajo vsi svoje mnenje. Gotovo bi se težje odločil, da bi šel študirat jezikoslovje, tudi če bi te zanimalo, ker gre res za tako močno osebnost in veš, da je iz te zgodovine jasno, da nima smisla študirati nekaj, kar v bistvu počne že tvoj oče in da bi lahko na ta način stalno ostal preveč v senci razmišljanja o njegovem delu.«
(dr. Tomaž Toporišič)
»Ko smo bili otroci, je bil pač oče, tako kot je vedno. Potem, ko smo prišli v osnovno šolo in gimnazijo, se nekako zaveš, da je malo drugačen oče, da je bil malo bolj znan mogoče, včasih polemično. No, in prvi rezultat tega očetovstva je bil v gimnaziji to, da smo se učili več slovnice, kar pomeni, da so profesorji slovenščine dajali večji poudarek slovnici in to nam, seveda, nobenemu ni bilo všeč, ne nam otrokom ne profesorjem.«
(Andrej Toporišič)
»V 70-ih letih je bilo nejasno, ali bo oče imel službo ali ne in sva bila takrat midva z bratom navdušena, da bomo šli v Pariz. So bila različna obdobja.«
(Andrej Toporišič)
Izjave o Toporišiču:
»Med tistimi, ki so v dvajsetem stoletju proučevali slovenski knjižni jezik, je gotovo na prvem mestu, častnem in zaslužnem mestu, prof. dr. Jože Toporišič. V slovenski jezikovni prostor je prenesel vse sodobne evropske jezikoslovne teorije. Kako zelo je to pomembno, potrjuje dejstvo, da smo pri nas vsaj za trideset let zaostajali za drugimi evropskimi jezikoslovci. Toporišiča sem kot izjemno ustvarjalnega človeka zmeraj izredno cenila. Toliko knjig je napisal, med njimi tudi znanstveno slovnico, mimo katere ne more nihče, kdor bo hotel izdelati učbenike za osnovne in srednje šole, to se pravi učencem oziroma dijakom pedagoško, didaktično in psihološko naravnane. Toporišič je slovenski knjižni jezik dvignil na tako znanstveno raven, kot si jo v družini jezikov evropskih narodov tudi zasluži!«
(akademikinja prof. dr. Zinka Zorko)
»Profesorja Toporišiča sem spoznala kot otrok, in sicer je bil sošolec mojega brata Jožeta, oba sta bila pa namenjena za duhovnike. Mojega brata je s Kaple poslal domači župnik, pa tudi kmetje so podpirali, medtem ko je profesorja Toporišiča v Maribor pripeljal njegov stric. Na drugi strani ceste je bilo semenišče, zelo strogo, izjemno veliko so delali z vzgojo teh mladih fantov. To so bili fantje, namenjeni za duhovnike. Čez cesto so pa imeli klasično gimnazijo. To je bila najboljša gimnazija takrat v Mariboru, z izjemno dobrimi profesorji in tako, da sta moj brat in Jože Toporišič hodila tukaj in se navduševala vsak za svoje. Toporišič je pa že tukaj veliko bral, veliko pripovedoval, ker je drugače govoril, so ga tudi bolj poslušali kot te domače fante in v teh letih, tik pred drugo svetovno vojno, je moj brat z vlakom enkrat na obisk pripeljal Jožeta Toporišiča v Ožbalt ob Dravi. In takrat se spominjam, da sta se oče in mama pogovarjala, kako lepo, da je sin našel tako prijazno družbo, tako dobrega in vernega fanta.«
(akademikinja prof. dr. Zinka Zorko)
»Imava zelo lepe, prijateljske odnose in tudi zelo soglašava pri tem, ko želijo kaj spremeniti, želijo čim več angleščine na univerzo in na akademiji se ves razred jezikoslovcev in literarnih zgodovinarjev temu zelo upira. Če bomo zapravili slovenski jezik v znanosti, bomo zapravili sami sebe.«
(akademikinja prof. dr. Zinka Zorko)
»Ko sem začela delati na univerzi, je bil med učitelji, zlasti starejšimi, malo odpor do vseh novosti, do novih poimenovanj, do slovenjenja. /…/ Slovenjenje neslovenskih besed in Toporišiča so, bi rekla, po malem sprejemali. Mislim, da taka slovnica in tak pravopis, kakršne je on sestavil, ali pa tudi osnutek za slovar slovenskega knjižnega jezika, tak je danes neponovljiv. Nimamo jezikoslovcev, ki bi tako obsežno in tako poglobljeno pisali o slovenskem jeziku. On je izjemen zagovornik slovenščine tudi na univerzi.«
(akademikinja prof. dr. Zinka Zorko)
»Poglejte njegovo življenjsko pot. On je s tega področja, slovenskega, ki je že v začetku druge svetovne vojne bilo izpraznjeno, izseljeno. Že takrat je bil kot otrok takorekoč preganjan, po starših, po tem, da je Slovenec itd. Pogosto je bil trmast, napadalen tudi, hkrati pa recimo kot človek, če ste ga dobili zunaj te slovnice, izjemno prijazen, dobrosrčen, dobrodušen, tako da je to osebnost, ki je zame zelo polivalentna, zelo, bi rekel, mnogoobrazna. Saj veste, tisti ljudje, ki poskušajo premakniti neke stvari na čisto novo raven, so zmeraj nekaj posebnega, so tudi naporni. To ni zmeraj najbolj prijetno za okolico. To, da se mu je delala krivica, je pač zelo slovensko. Jaz nisem nikoli čutil nobene potrebe, da bi me izvolili v akademijo ali kaj takega, pa sem gotovo kasneje bil izvoljen v to ustanovo kot on, gledano na življenjska leta, ampak so tukaj ljudje, ki to potrebujejo. On je to potreboval. To je čustil seveda kot neke vrste krivico.«
(akademik prof. dr. Matjaž Kmecl)
»Poznam ga, odkar je prišel na fakulteto, na slovenistiko za področje jezika. On je v nasprotju z nekim splošnim pojmovanjem o njegovem jezikoslovnem delu, predvsem izjemno dober znanstveni slovničar. Absolutno. Tisto, kar je pripomoglo k temu, da ni zmeraj na najboljšem glasu, je to, da so to njegovo znanstveno delo njegovi učenci, pa tudi na njegovo pobudo, neposredno uvajali v srednjo in celo v osnovno šolo. Znanstvena slovnica pa seveda za to stopnjo izobraževanja ni najbolj primerna. In iz tega je potem nastal ta pojem toporišičevstvo itn.«
(akademik prof. dr. Matjaž Kmecl)
»Zmeraj sem mu priznaval to izjemno znanstvenost, delovnost itn., tudi neko javno odgovornost do jezika. On je bil zmeraj pripravljen tudi biti zraven pri teh odločanjih. Ko sem ustanovil tisto znamenito jezikovno razsodišče, sem ga zelo lepo prosil, da je šel zraven. Imel sem neko delovno skupino zelo raznoterih pogledov na jezik in to smo imeli redno, vsak teden sestanke, na katerih smo se v nedogled pogovarjali, prežvekovali razna jezikovna vprašanja in moram reči, da je bil Toporišič tak, kot ga poznamo, izjemen borec, izjemno trden v svojih stališčih, ki so pa izhajala iz sistematičnega, sistemskega pogleda na jezik.«
(akademik prof. dr. Matjaž Kmecl)
»Zavist je ena čudna stvar in to spremlja Slovence. Tako ali drugače si nekomu na poti. Jaz sem najbrž tudi bil, on pa tudi. Neki ruski pesnik, ne vem, če ni bil to Puškin, je rekel: znancev je na kupe, a prijateljev, on je sicer rekel, ga ni, ker ga niso marali, jaz pa bi rekel, da vendarle je tudi prijateljev na tej naši poti in iskreno povem, da mi je Jože Toporišič prijatelj. Mislim, da on to čuti tudi z moje strani.«
(akademik prof. dr. Franc Zadravec)
»Mislim, da sva se srečala v prvem letniku, in sicer sva nekaj časa živela skupaj v domu Lole Ribara. To je bilo tam nekje na Prulah. Nisem mogel tekmovati z njim, ker dejansko je to izredna nadarjenost, zlasti za jezikoslovje in tako dalje. Ko smo diplomirali, smo pa šli vsak v svoje polje. Jaz sem odšel v Soboto, kjer sem profesoroval pet let, on je odšel po svoji poti, in ko sem se vrnil, sem ga, če se ne motim, enkrat obiskal v Zagrebu, ker je tam predaval.«
(akademik prof. dr. Franc Zadravec)
»S Toporišičem sem se seznanil 63. leta kot mlad študent na seminarju za tuje slaviste v Zagrebu. On je bil tam lektor, od njega sem pravzaprav prvič kaj izvedel o strukturalizmu in o fonologiji. On je bil tedaj zelo navdušen nad fonologijo, se je tudi s tem močno ukvarjal in sva se ure in ure sprehajala po zagrebških ulicah in mi je razlagal načela fonologije in tudi konkretne rešitve. Zame je bilo to posebej pomembno, ker kot koroški Slovenec nisem imel bolj ali manj noltralne slovenščine, se pravi, zborni govor, sem se pravzaprav učil iz njegovih plošč oziroma posnetkov. Tudi to nam je potem v Gradcu služilo kot osnova za pouk študentom. Gradec ima sploh prvo slovenistično katedro, leta 1811, Janez Nepomuk Primic, in v graških seznamih predavanj se v nemščini prvič uporablja izraz »slovenisch«. V Gradcu so delali Murko, študiral je Ramovš, študiral je Kotnik, Nahtigal je bil nekaj časa tu, sploh prva generacija slovenistov, ki je začela v Ljubljani, je prišla iz Gradca.«
(akademik prof. dr. Erich Prunč)
»Jože Toporišič je postavil slovenski pravopis in slovnico na nove temelje. Ponekod je to vzbujalo odpore, vendar so večino njegovih inovacij vzeli na znanje.«
(akademik dr. Kajetan Gantar)
»Toporišičeva slovnica je v primerjavi s predhodnimi znatno razširila in izpopolnila opis slovenščine ter tako v slovenskem kontekstu predstavljala dokončen prelom s tradicionalnim jezikoslovjem.«
(doc. dr. Kozma Ahačič)
»Jože Toporišič je pomembno zaznamoval slovensko jezikoslovje druge polovice 20. stoletja. Pisec slovenske znanstvene slovnice, vodilni avtor slovenskega pravopisa, izjemno ploden raziskovalec, urednik, kritik, polemik in seveda profesor številnim generacijam slovenistk in slovenistov je (so)oblikoval slovensko jezikoslovno misel od šestdesetih let 20. stoletja. S prenašanjem tujih teorij in metod je moderniziral slovensko jezikoslovno raziskovanje ter vgrajeval spoznanja v svoje znanstvene in strokovne objave, učbenike in pedagoško delo na Univerzi v Ljubljani. Kot mentor je bil strpen, a dosleden. Besedila zlepa niso bila dovolj tehtna za zagovor, a trud se je izplačal z absolviranjem raziskovalne discipline. Toporišič ni bil popustljiv sogovornik, zato je v slovenski družbi z branjenjem »pravic slovenščine« po navadi sprožal bodisi obravnavanje bodisi nasprotovanje. Pripisovali so mu številne nove besede. Ob slovničnem, normativnem raziskovanju in publiciranjem, s katerim je gotovo najbolj korenito vzpostavil slovenski jezikoslovni strukturalizem, je pogosto prezrta njegova sociolingvistična misel. V številnih jezikoslovnih razpravah, kotičkih in poljudnih zapisih je v časih, ko to ni bilo enostavno, zahteval jezikovno enakopravnost slovenščine do drugih jezikov takratne SFRJ; hkrati se je dejavno odzival na slovenski medijski in uradovalni ter sploh javni jezik, izrazito tudi na govorjeno slovenščino, saj ga je prav fonetika usmerila v študij v tujini. Pravzaprav je slovenskemu jeziku posvetil vse svoje delovno življenje.«
(dr. Monika Kalin Golob)
»Slovenci imamo to srečo in tudi nekaj smole, da se nam samo poredko rodijo ljudje, ki so sposobni velike razboritosti v smislu, da znajo razbirati tisto, kar proučujejo in opisujejo in izjemne delavnosti, tvornosti, pridnosti. Toporišič je bil eden od takih ljudi, kot ustvarjalec je bil ves čas tak, zato je njegov opus zelo bogat. Celo do tega je prišlo, da je sestavil takorekoč stavbo, opisno stavbo, ki jo bo kdorkoli zelo težko celo popravil, zaradi tega, ker tudi tam, kjer zares kaj ne drži, je tako zelo povezano z enim drugim končkom te stavbe, da moraš pravzaprav popravljati ali vsaj na novo opisati in argumentirati tudi tisti drugi delček, ki recimo ni sam po sebi sporen.«
(mag. Velemir Gjurin)
»Toporišič je bil na strani tistih znanstvenikov, ki pravijo, da ne moreš samo opisovati, kaj se dogaja, ampak da je treba tudi aktivno poseči takorekoč v življenje. In to je tisto, kar je mene in marsikoga s Toporišičem družilo v tem, čemur bi novinarji recimo rekli boj za slovenski jezik in njegovo samobitnost.«
(mag. Velemir Gjurin)
»Kaj s slovenščino po Toporišiču, kar se mi zdi tako izrazito novinarsko vprašanje. Nič. Mislim, da ne bo kaj kmalu slovenista takšnega kalibra. So ljudje, ja, ki so sposobni pravopis narediti, ob hkratni spoznavi, kolikor se to pripisuje prav Toporišiču, da je tam marsikaj tako dobrega, da tudi ni treba spreminjati.«
(mag. Velemir Gjurin)
»Vprašanja, povezana s spreminjanjem jezika in s spremljanjem jezikovne norme in s posodabljanjem jezikovnih priročnikov, so tako kompleksna, da jih pravzaprav zelo težko omejimo samo na eno institucijo. Mislim, da je zelo težko, da bi en jezikoslovec pokrival tako širok nabor vprašanj, kot jih je profesor Toporišič. Verjetno bo treba začeti tako, da bodo različni jezikoslovci pač pokrivali vsak svoje področje, da se bo tudi slovenska slovnica prilagodila jeziku v času, v katerem živimo.«
(dr. Helena Dobrovoljc)
»Profesor Toporišič je bil bela vrana med slovenskimi jezikoslovci, prodoren, delaven, razgledan in izmed vseh najbolj ploden. Sam je napisal kar 21 knjig in sodeloval še pri nadaljnjih 326, njegove celotne bibliografije pa doslej ni sestavil še nihče.
Vsi ga poznamo kot avtorja doslej najpopolnejše slovenske slovnice in predsednika pravopisne komisije, ki nam je dala zdaj veljavni pravopis. A to sta samo dva vrhova obširnega področja njegovega dela, ki se zrcali v stotinah razprav, člankov, pedagoški in uredniški dejavnosti, tudi prevodu prve slovenske slovnice in nikdar preštetih javnih nastopih.
V slovenističnem jezikoslovju je utemeljil in udejanjil strukturalizem, vodilno jezikoslovno smer 20. stoletja, ki je novejše usmeritve doslej še niso zasenčile. Ob tem pa mu niso bile tuje niti diahrone metode, kot je na primer primerjalno jezikoslovje. Toporišič v Sloveniji ni zgolj ime, je pojem, v ljudskih ustih predvsem pojem pravilne slovenščine.
Marsikdo tako reče po Toporišiču in s tem misli pravilno, to je knjižno, zborno slovensko. V zelo veliki meri je prav njegova zasluga, da je slovenistika danes razvita stroka, in gotovo ni tvegana niti trditev, da bi bila slovenščina brez njegovega neutrudnega in nenehnega prizadevanja danes v mnogo slabšem položaju.«
(prof. dr. Marko Snoj)
»Prispevek akademika profesorja doktorja Jožeta Toporišiča je v zgodovini slovenskega – mislim, da ne samo slovenističnega – jezikoslovja vsekakor prelomen.
S svojo nepopustljivo, včasih celo robato prepričanostjo v svoj prav oziroma v prav tistega, kar in kakor je s študijem in raziskavami spoznal, je lahko uveljavil tedaj pri nas začenjajoči se pogled na jezik kot sistemsko strukturirano celoto enot, katerih medsebojno delovanje je mogoče razumeti v sočasnosti oziroma hkratnosti (sinhroniji) – čeprav sam pravzaprav nikoli ni popolnoma zapustil tudi zgodovinskorazvojnega pogleda. Njegove zgodnje razprave, zlasti fonološke, so še danes lahko vir navdiha za razmišljanje o jeziku.«
(red. prof. dr. Erika Kržišnik)
»Akademik Jože Toporišič, jezikoslovec prodornega uma in ostre besede, ki mu je v veliki meri uspelo premakniti slovensko jezikoslovno misel 20. stoletja v moderne okvire evropskega jezikoslovja, je za vedno odšel. S svojimi deli, ki so velikokrat polemično posegala tudi v družbeni položaj slovenščine, je pomembno zaznamoval slovenski znanstveni in širši kulturni prostor druge polovice 20. stoletja.
Obseg njegove bibliografije je za eno samo življenje tako rekoč nepredstavljiv, saj zajema več kot 1.200 enot, med katerimi je vsaj 70 avtorskih in uredniških monografskih del. Vprašanja sodobne slovenščine, zlasti aktualnega knjižnega jezika, so prek njegovega znanstvenega dela postajala nepogrešljiv segment kulturne identitete slovenstva.«
(prof. dr. Ada Vidovič Muha)
»Jože Toporišič je izjemno zaznamoval slovenski jeziko(slo)vni prostor in čas. Bil je odločen, neomajen in neomahljiv garač, ki se je s strastjo in ljubeznijo zavezal slovenskemu jeziku in jezikoslovju. Njegov opus je ogromen; njegov posredni in neposredni vpliv na slovenščino, njeno raziskovanje ter učenje je nedvomno zelo izrazit.
Ob vsem spoštovanju pa ne moremo spregledati dejstva, da tako veliko pojavo ponavadi spremlja tudi senca ustrezne velikosti. Jože Toporišič je tako (skupaj z nekaterimi kolegi, na primer s kolegico Bredo Pogorelec, ki je bila sicer v marsičem njegov antipod) v slovenistiki utiral prostor sodobnemu strukturalističnemu jezikoslovju, upravičeval in dokazoval smiselnost znanstvenega raziskovanja sodobnega jezika, vsaj v svojem zgodnjem delovanju prisegal na objektivizirano, empirično in teoretično podprto jezikoslovno raziskovanje slovenščine in z njim tudi prišel do vrste novih spoznanj o njej.
Hkrati pa je profesor vse bolj verjel v neizpodbitno in dokončno veljavnost svojih znanstvenih spoznanj – tudi tam, kjer so bila njegova spoznanja pač ena od možnih interpretacij ali pogledov, ne pa končna ter neizpodbitna resnica. Profesor je – vsaj javno – zelo nerad dvomil o svojem prav in zelo rad o drugih prav; zelo ostro, hitro in neusmiljeno je sodil. Zato se ob prvih odzivih na njegovo smrt ob občudovanju neredko omenja tudi strah ...
Naj profesor počiva v miru; ne njegovo delo, ne slovenistika, ne slovenščina ga v prihodnosti ne bodo imeli, in najbrž je tako tudi edino prav.«
(red. prof. dr. Marko Stabej)
(Izjave zbrane iz različnih tiskanih in virtualnih medijev.)
