Toporišičeva slovnica
IZVIRNI NASLOV SLOVNICE: Slovenska slovnica
VRSTA DELA: Splošna slovnica sodobnega knjižnega jezika, ki pokriva vse jezikoslovne ravnine. Pogosto jo obravnavajo kot znanstveno delo, čeprav postavljenih trditev ne utemeljuje oz. ne potrjuje z ustreznimi referenčnimi viri. V pristopu je strukturalistična. Zasnovana je kot sinhrona slovenska slovnica, diahroni vidiki so omenjeni redko (v četrti izdaji iz leta 2000 je dodano poglavje o zgodovini slovenskega jezika). Kombinira opisnost in predpisovalnost, mestoma se dotika tudi pravopisnih tem (npr. pisava zloženk, raba ločil ipd.). V rabi je bila tudi kot visokošolski slovenistični učbenik. Namenjena je predvsem govorcem slovenščine, suverenega govorca slovenščine predvidevata tako metajezik slovnice kot sama razlaga.
LETO IN KRAJ 1. IZDAJE: 1976, Maribor
AVTORJEV NAMEN: Avtor je bil odkrit kritik slovenske slovnice iz leta 1956 (in dopolnjene izdaje iz leta 1964), ki je bila do izida njegove slovnice vodilna slovenska slovnica. Z novo slovnico je skušal ne le popraviti v stari slovnici neustrezno opisano problematiko ter slovnico tako dopolniti, temveč staro slovnico po obsegu obravnavanega gradiva in globini obravnave izdatno nadgraditi oziroma izdelati novo vodilno slovnico. Slovnično obravnavo slovenščine je želel približati moderni strukturalistični obravnavi drugih jezikov, ki naj bi bila naprednejša in preciznejša. Ker je slovnica iz leta 1964 vključevala poglavje o pravopisu, tudi Toporišič ni imel očitnega namena slovnice popolnoma ločiti od pravopisa, je pa hotel pravopisna določila razdeliti med posamezna slovnična poglavja slovnice. Slovnico si je avtor zamislil tudi kot normativno delo, s katerim bi vzpostavljal podobo knjižne slovenščine, zato neknjižne prvine omenja le mestoma in jih jasno ločuje od knjižnih prvin. Hkrati naj bi slovnica služila kot podlaga za sestavo šolskih učbenikov. V slovnici je kakor tudi v drugih svojih delih hotel avtor v slovensko jezikoslovje vpeljati tudi čim več slovenskega jezikoslovnega izrazja tako za poimenovanje novih pojmov kot za nadomeščanje že obstoječega izvorno tujega izrazja z izvorno slovenskim.
SPLOŠNI POMEN: V primerjavi s predhodnimi slovenskimi slovnicami je Toporišičeva slovnica opis slovenščine znatno razširila in izpopolnila. Ob nastanku je bila hitro sprejeta kot osrednja slovnica slovenščine, ta status pa ohranja še danes kljub relativni zastarelosti. Trenutno je to še vedno tudi najobsežnejša in ob upoštevanju vseh štirih izdaj skupaj citatno daleč najodmevnejša slovenska slovnica. Nanjo se sklicuje ogromen del tako znanstvenih in strokovnih slovenističnih razprav kot tudi strokovnih in poljudnih jezikovnih priročnikov. V splošni javnosti se ji pogosto pripisuje tudi normativno vlogo, predpisovalni praktiki (lektorji) jo pogosto navajajo kot vir za normativne odločitve. Na njenih dognanjih je do nedavnega slonela večina šolskih učbenikov. S svojim strukturalizmom v slovenskem kontekstu slovnica predstavlja dokončni prelom s tradicionalnim jezikoslovjem na Slovenskem.
DODATNA OZNAKA: Primarno gre za slovnico slovenskega knjižnega jezika. Omembe neknjižnih prvin so redke, pogosto, a ne vedno, so omejene le na tiste neknjižne prvine, ki prehajajo v knjižni jezik. Ko so prvine iz govorjenega jezika omenjane, so jasno ločevane od sistema knjižnega jezika. Čeprav gre v delu za kombinacijo opisa in predpisa, ima delo razmeroma močno normativno vlogo, kot referenco za sodobno slovensko knjižno normo slovnico dojema tudi širša slovenistična javnost. Omejitev na knjižno slovenščino slovnica sistematično presega le mestoma, npr. v poglavju o zvrstnosti, v katerem upošteva širok spekter zvrsti slovenščine. V četrti izdaji iz leta 2000 to omejitev presega tudi v dodanih poglavjih Sporočanje, Slovenski jezik v času in Sodobna vprašanja slovenskega knjižnega jezika in jezikoslovja.
VPLIV NA DELO: Slovnica upošteva spoznanja vseh dotedanjih slovenskih slovnic, avtor sam pa v predgovoru k 4. izdaji slovnico opiše kot odslikavo dela slovenistov od začetka 20. stoletja naprej. Neposredno napoved slovnice predstavljajo štirje zvezki avtorjevega učbenika Slovenski knjižni jezik I–IV, ki je izhajal v letih 1965–1967, 1970.
Teoretično je delo grajeno na prvinah strukturalizma praške šole (fonologija, teorija jezikovnih zvrsti), ženevskega strukturalnega funkcionalizma (morfematika) in ameriškega distribucionizma (besedne vrste).
Glede fonetike naj bi na avtorjevo delo pomembno vplival Petar Guberina, po delih Jakoba Riglerja je povzet del z oblikoslovno tonematiko, iz dela Franceta Bezlaja pa so v delu ponatisnjeni skiagrami. Pri različnih drugih tematikah se je opiral na različne vire: pri narečnih podstavah na Frana Ramovša, pri funkcijskih zvrsteh zlasti na tedanje češko jezikoslovje, pri besednem redu na Antona Breznika in sodobno češko jezikoslovje. Podobno je kombiniral različne vire pri posameznih konkretnih rešitvah, npr. ločevanje pravih in nepravih predlogov po Antonu Brezniku, poimenovanje nedoločniški polstavek po češkem jezikoslovju. Pri uveljavljanju izvorno slovenske terminologije je sledil slovenski jezikoslovni tradiciji od Marka Pohlina preko Antona Janežiča, Josipa Šumana in Antona Breznika.
Obravnava členkov v četrti izdaji (2000) je v precejšnji meri povzeta po čeških in ruskih slovnicah (npr. po češki slovnici Petra s sodelavci 1986),obravnava členkov iz prve izdaje, ki je v četrti izdaji (2000) ohranjena kot ena od dveh alternativnih obravnav, pa naj ne bi imela prepoznavnih vplivov. Na obravnavo povedkovnika in prostih morfemov so poleg češkega praškega jezikoslovja vplivale tudi druge slovanske slovnice. S podpoglavjem Upovedovanje v poglavju Skladnja je Toporišič že v prvi izdaji slovnice segel tudi v tvorbeno-pretvorbeno jezikoslovje, čeprav virov ne navaja. Tudi sicer je določanje posameznih vplivov na slovnico oteženo, ker slovnica virov ne navaja ob posameznih trditvah, ampak le kot izbor ob koncu posameznih poglavij. V znanstvenih člankih, ki so spremljali posamezne izdaje slovnice, sicer po citiranosti med slovenskimi jezikoslovci izstopata Stanislav Škrabec in Anton Breznik, od tujih pa je navedenih največ čeških in ameriških del.
VPLIV NA NADALJNJA DELA: Toporišičeva slovnica predstavlja najsodobnejšo celovito slovensko slovnico in je kot taka standardni referenčni priročnik za večino slovenskega znanstvenega in strokovnega jezikoslovja. Nanjo se sklicuje velik del tako znanstvenih in strokovnih slovenističnih razprav kot tudi strokovnih in poljudnih jezikovnih priročnikov. Toporišičev naglasni model je na primer prevladujoč še danes, pojavlja se v skoraj vseh slovarjih in v preskriptivnih priročnikih. Velik del razvrščanj in terminologije iz slovnice je prevzet v pravilski del zadnjega Slovenskega pravopisa (1990/2001). Na Toporišičevo slovnico so se do nedavnega sklicevali tudi pripravljalci šolskih učbenikov, zaradi česar slovnico poznajo vse generacije, ki so se šolale od njenega izida do začetka 21. stoletja. Toporišičevi slovnici je sledila tudi v izobraževanju široko rabljena šolska Slovenska slovnica in jezikovna vadnica Franceta Žagarja (1985). Imela je velik vpliv na oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v zadnjih desetletjih, po mnenju nekaterih kritikov pa bi ji lahko pripisali tudi vpliv na zaviranje (naravnega) razvoja slovenščine. Na Toporišičevo slovnico se sklicujejo tudi kasnejše slovenske slovnice, npr. angleškojezični Herrity (2000) in Greenberg (2006).
Več podrobnosti najdete na povezavi http://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/46/1976-toporisic.