Gostji sta zbranim uvodoma zaupali zgodbo o svojem prvem srečanju, ki je bilo precej uradno in zadržano. V včerajšnjem snidenju pa tega ni bilo več moč zaznati. Ravno nasprotno. Med njima se je stkalo res pristno prijateljstvo.

Andreja se je po poteh camina prvič podala maja 2013, zadnjič pa konec letošnjega marca. Začetna pot je bila v spremstvu, zdaj pa najraje hodi sama in med hojo živi z okolico. Letošnjo dogodivščino je 30. marca začela v Valencii, 27. aprila pa zaključila v Burgosu. Prehodila je 740 kilometrov, včasih tudi več kot 40 kilometrov dnevno. V vmesnem času je imela tudi krizo, končati ali nadaljevati pot, in odločila se je za slednje. Ravno takrat pa smo mi skrivoma že snovali naše snidenje v knjižnici.

Neustrašna romarka načrtuje pot s svojima starejšima vnukinjama, vse bolj pa jo kličejo tudi slovenske poti. Pravi, da bo šla, dokler jo bodo noge nosile. Vmes pa bo ohranjala, negovala in tkala nova »camino prijateljstva«. Slednja označujejo složnost, navdušenost in pripravljenost pomagati. In prav to se je med udeleženci pogovornega večera dobro čutilo.

Posnetek pogovora je na voljo za ogled na YouTube kanalu Knjižnice Brežice, njegovo vsebino pa lahko povzamemo z besedami, s katerimi smo začeli večer v knjižnici: »Neskončni kilometri poti pred seboj, težak rukzak, žulji na podplatih … Telo prepiha veter, žge ga sonce in oblivajo škafi vode z neba. Pa vendar se romar vedno znova vrača na te poti, enim samotne, drugim družabne, na srečanja s samim seboj in z ljudmi, na čiščenja duše in telesa. Romanja niso navadna potovanja in navadne pešpoti. So poti k samemu sebi, v tišino in mir, vase, so pobeg pred divjim tempom življenja, so preizkus vzdržljivosti, tolerantnosti do drugih, so spoznavanja tujih krajev in dežel, kultur, odkrivanje preteklosti in sedanjosti.«

Vabljeni k ogledu posnetka in tudi prebiranju literarnih del, katerih osrednja tema je camino. Naše knjižne police jih premorejo kar lepo število.

Mateja Kus, bibliotekarka